Grad

Grad v naselju Grad (do leta 1952 imenovanem Gornja Lendava) v severozahodnem delu Prekmurja, na Goričkem, je v arhivskih virih prvič izrpričan leta 1214 (predicti castri Lyndua et suarum pertinentuarum). Srednjeveški grad, ki sodi med najstarejše arhitekturne spomenike na območju današnjega Prekmurja, stoji na oblem bazaltnem hribu. Grajska stavba nepravilnega tlorisa je bila prvotno na južni strani najverjetneje utrjena s stolpi. Danes njeni arhitekturi dominirajo zvonik grajske kapele in dva polkrožna stolpa. Zasnova gradu odpira prostorno osrednje dvorišče.

Zemljiško gospostvo Lindua z gradom, ki je bil postavljen najpozneje v 12. stoletju, je kot kraljevi fevd Belé III. leta 1183 prišlo v roke cistercijanskega samostana v Monoštru. Že leta 1192 je imela fevd v užitku rodbina Buzád-Hahóld, 1208 pa grofje iz Vasvárja (Železnega). Grad bi naj med letoma 1269 in 1275 za češkega kralja Otokarja II. Přemysla osvojil Hartnid Wildonski. Zatem je bil do leta 1357 v rokah rodbine Amade. Szécsji se kot lastniki gradu v Gornji Lendavi omenjajo leta 1365. Ta linija rodbine je po moški strani izumrla leta 1535, lastništvo pa je bilo do 1570 v rokah Marjete Szécsi, por. Salm. Njej so sledili predstavniki slovaške veje Szécsijev. Leta 1684 je bil grad v lasti rodbine Batthyány, za njo leta 1717 (uradno 1720) pa so ga pridobili Nádasdyji, ki so se na Goričkem obdržali dobro stoletje. Okrog leta 1830 jim sledijo Széchenyji in Szapáryji, v obdobju med obema vojnama pa murskosoboški podjetnik Ferdinand (Geza) Hartner. Ob koncu 2. svetovne vojne je na gradu stanovala Rdeča armada, zatem pa je bil nacionaliziran.

O prvotni srednjeveški podobi gradu ni podatkov, a na romansko jedro opozarjajo ostanki zidov stanovanjsko-obrambnega stolpa (bergfrieda). Arheološke raziskave so potrdile tudi več gradbenih faz iz 13. stoletja. V prvi polovici 14. stoletja so zaradi obmejne nevarnosti grad dodatno utrdili z novim vzporednim pasom obzidja in vzpostavili t. i. medzidje (cvinger). V južno obzidno stranico je bil vzidan zgodnjegotski vhodni portal s spustno mrežo, ki je ohranjen še danes. V drugi polovici 14. stoletja, najverjetneje po letu 1365, ko so lastniki gradu postali Széchyji, je bila izven grajskega kompleksa zgrajena enonadstropna pravokotna stavba, ki je morda služila kot spodnji grajski palacij. Sočasno je bil sezidan tudi široki obrambni zid. Stavbni razvoj gradu se je nadaljeval še v 15. stoletju, ko je bil vzpostavljen zaokrožen grajski kompleks.

V 16. stoletju je zasnova zaradi strahu pred kmečkimi uporniki in vpadi osmanskih Turkov dobila novo zunanje obzidje z bastionom in lesenim obrambnim hodnikom. Obzidje je vzpostavilo prostor predgradja, do katerega je bil vhod skozi južni vhodni stolpič z dvižnim mostom. Prezidan in povečan je bil tudi spodnji palacij in oblikovano je bilo današnje grajsko dvorišče. Že sredi stoletja se je pojavila potreba po dodatni utrditvi celotnega kompleksa. Okrog izraziteje ogroženih grajskih stranic (od gotskega glavnega vhoda s spustnimi vrati na zahodu, ki je bil v ta namen zazidan, in do zgodnje renesančnega bastijona na vzhodu) je bilo vzpostavljeno še eno obzidje, s čimer je nastal novi cvinger. Obzidje so dodatno utrdili s tremi okroglimi stolpi, izkopali so tudi obrambni jarek.

Utrjeni grad je preživel obleganje osmanskih Turkov leta 1588, pozneje pa so na njem za krajši čas bivali madžarski uporniki (1605, 1619 in 1703–1704), a stavba ni utrpela večjih poškodb. Do novih arhitekturnih prenov je prišlo leta 1685. Najprej so bili prenovljeni srednjeveški deli, zatem pa je sledila obnova grajskega dvorišča. Kmalu po letu 1685 sta bila zgrajena stanovanjsko-upravna trakta na jugovzhodnem vogalu. Renesančni cvinger je izgubil svojo funkcijo (enako tudi obrambni jarek) in bil zato prezidan v trietažno bivalno stavbo. Devet osni arkadni hodnik bivalnega trakta je v tem času dobil križnogrebenast obok. Kljub intenzivnim arhitekturnim posegom pa grad ni bistveno spremenil svoje podobe.

Z nastopom rodbine Nádasdy je prišlo do preureditve v baročni reprezentativno stavbo. Preobrazba, ki je trajala približno trideset let, je docela spremenila podobo grajskega kompleksa – srednjeveško jedro je bilo v celoti porušeno. Sezidani so bili novi trakti, ki so se s starejšimi deli povezali v enotno stavbo. Baročno poenotenje gračkega gradu je kronala gradnja monumentalnega zvonika grajske kapele (dokončan 1751), ki kaže vpliv dunajskega arhitekta Johanna Lucasa von Hildebrandta (1668–1745) in njegovih učencev. V prvi polovici 19. stoletja je bil na grajskem dvorišču urejen cvetlični vrt, v drugi polovici stoletja pa so Széchenyji porušili jugovzhodni okrogli stolp in v historistični maniri obnovili južno, pročelno fasado. Pri tem so povišali renesančni vhodni portal in mu dodali svoj grb. Ob koncu 19. stoletja sta bila obnovljena južni in zahodni trakt, hkrati pa so v pritličju jugozahodnega dela pozidali zimski vrt. Do konca 2. svetovne vojne je bila grajska stavba še dobro vzdrževana, a je kmalu po končani vojni bila spremenjena v večstanovanjski objekt – takrat je grad začel postopoma propadati. Prva vzdrževalna dela so se začela v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

O nekdanji opremi gradu ni na voljo veliko podatkov. Kot je leta 1940 poročal France Mesesnel, je v eni od dvoran visel zemljevid dolnjelendavske gospoščine iz leta 1802 (Oppidum Felsö Lendva). Geza Hartner je dal obnoviti baročno knjižnico, v eni od predsob pa je visel visok portret cesarja Karla VI. (1685–1740) iz leta 1714. Nekaj drobcev je mogoče najti tudi o opremi grajske kapele. Mesesnel poroča o bogati baročni opremi in zanimivi zasnovi oltarja s skupino Križanja ter več slikah z nabožno vsebino. Danes je od nekdanje skupine ohranjena le še figura sv. Janeza Evangelista (v Pokrajinskem muzeju Maribor), ki jo je mogoče že Hartner prodal Mariborskemu muzejskemu društvu. Sergej Vrišer je figuro pripisal v Gornjem Gradu rojenemu in v gradcu delujočemu kiparju Marxu Schokotniggu (1661–1731). Ohranjen je tudi močno poškodovan kamnit kip sv. Valentina, ki je bil najbrž postavljen na grajskem vrtu.